Alpinist Tomaž Humar

Alpinist Tomaž Humar se je rodil 18.2 1969 v Ljubljani. Stalno prebivališče je imel v Kamniku, kjer je živel s svojo ženo in dvema otrokoma. Opravljal je carinski poklic na Carinski upravi v Ljubljani. Leta 1987 je Tomaž Humar postal član Alpinističnega odseka Kamnik. V svoji alpinistični karieri je Tomaž Humar opravil prek 1500 vzponov, od tega 70 prvenstvenih po skoraj vseh večjih gorstvih po svetu. Od leta 1990 je imel status alpinista, tri leta pozneje pa je Tomaž Humar postal še gorski reševalec in alpinistični inštruktor. Za njegov največji dosežek velja preplezana južna stena Daulagirija V Himalaji. Novembra leta 2009 mu je sreča obrnila hrbet, saj se je smrtno poškodoval med vzponom na  Langtang Lirung.

Tomaž Humar počiva na Himalaji

Tomaž Humar bo pokopan na Himalaji! Tako so se odločili svojci, saj so ga hoteli pokopati tam, kjer je bil tako rekoč doma. Njegov prijatelj Tone Škarja se je z Tomažem v preteklosti (pred podvigom) že pogovarjal in njegova želja je bila, da bi ostal v himalajski gorah. To željo so mu tudi uresničili in je bil pokopan na gori Langtang Lirung.

Odprta pa je bila tudi žalna knjiga v slovo Tomažu, 20.novembra smo se  lahko vsak dan od 8-18 ure vpisali v prostorih občine Kamnik.

Tomaž Humar je mrtev

Veliki slovenski alpinist Tomaž Humar je mrtev! Njegovo truplo so danes našli švicarski reševalci, po treh urah iskanja. Truplo so našli na nadmorski višini 5600 metrov, kar je dosti nižje kot so predvidevali.

Točen vzrok smrti še ni znan. Prvi pregledi trupla kažejo, da je imel Tomaž Humar zlomljeno nogo. Ne ve se ali je padel, ali ga je zasul plaz,… Verjetno točnega in 100% odgovora ne bomo vedeli nikoli. Predvideva se, da je Tomaž umrl v noči iz ponedeljka na torek, oziroma najkasneje v torek.

Izguba Tomaž Humarja je zagotovo veliki šok za Slovenijo in tudi za svetovni alpinizem, saj je bil eden najboljših svetovnih alpinistov.

Še vedno ujet!

Tomaž Humar je še vedno ujet na gori Langtang Lirunga v Himalaji. Naj bi obtičal na višini 6300m zaradi zlomljenih reber in noge. Reševanje je trenutno ustavljeno saj so vremenske razmere zelo slabe in bi s tem, da bi reševanje nadaljevali ogrozili reševalci tudi sebe. Jutri popoldan se jim obetajo tudi okrepitve gorskih reševalcev iz Švice. Trojica šerp ga je že iskalo na tej višini a žal neuspešno. Kaj je Tomaža spet povleklo na to goro iz katare so ga v preteklosti že morali enkrat reševati? Mogoče le to, da bi končal kar je začel pred leti, a tudi tokrat se mu je zalomilo na tej mogočni gori visoki kar 7227 metrov. Tomažu želimo vsi veliko sreče in da bi ga čim hitreje rešili.

Vztrajen Tomaž Humar

Ko so mu zdravniki leta 2001 po nesreči na domu napovedali, da zaradi poškodb nog ne bo mogel več plezati, se mu je svet obrnil na glavo. Tomaž Humar je namreč živel za plezanje po gorskih stenah in se s to novico nikakor ni mogel sprijazniti. Bil je vztrajen in naredil je vse, da bi lahko nadaljeval s svojimi sanjami. Ni se zmenil za zdravnikove napovedi, odločil se je da bo plezal naprej in tako je tudi bilo.

Tomaž Humar na poskusni steni

Od takrat je preplezal več svetovnih gora, največ Himalajskih: Šiša Pangma (2002), edini osemtisočak, ki je cel na tibetanski strani, Nanga Parbat (2003), deveto najvišjo goro na svetu, ki se nahaja na meji med Pakistanom in Indijo, argentinsko Acongcagua (2003), poskusil je tudi na Jannu v Nepalu, Cholatse (2005) in ponovno na Nanga Parbat (2005), kjer pa je, če se spomnimo, obtičal pod južno steno tega osemtisočaka in komaj po desetih dneh bil rešen iz ledenega pekla. Možnosti, da bi Tomaža iz stene uspešno rešili, so bile po desetih dneh bivanja v snegu in ledu ter predvsem zaradi njegove izčrpanosti resnično minimalne. Cel svet je slišal za njegovo agonijo in vsi smo se spraševali, kako neki se bo ta zgodba končala. Na srečo ni bilo tragičnega konca, Tomaž Humar se je živ in (skorajda) zdrav vrnil v dolino in se odločil, da to nikakor ne bo pomenilo njegov konec. Že čez dve leti se je, ne da bi o tem dvigal veliko prahu (zaradi “težav”, ki jih je povzročil pred letom dni), podal na Annapurno I.

Tomaž Humar

Tomaž Humar velja za človeka, ki ima ali noro srečo ali pa zveze tam, kjer se jih z denarjem ne da kupiti. Ne pleza zaradi slave ali alpinističnih nagrad, čeprav jih je dobil že veliko in čeprav ga po preplezani južni steni Daulagirija leta 1999 pozna praktično ves svet.

Pleza zato, ker zares zadiha šele na 5000 metrih. V dolini nima obstanka - srce, razum in noge ga že, kar ve zase, vlečejo gor, v stene. Kot pravi, pleza zato, ker je samo v steni zares blizu Njemu.

Ko je Elizabeth Hawley, eni največjih poznavalk Himalaje in njenih obiskovalcev, pred vzponom na Daulagiri predstavil svoj načrt, je rekla: “Nor je, ampak nikakor ne neumen.”

Nikoli ni bil človek pravil. Že zelo zgodaj se je odločil, da je njegova zgodba s stenami samo njegova in da njegovih poti ne bo določal nihče razen njega samega. Odpovedal se je klasičnim himalajskim odpravam, kjer je treba poslušati vodjo, in postal sam svoj gospodar. Najtežjo steno v svoji karieri, Daulagiri, je preplezal solo, v alpskem stilu.

Za tega pravi, da gre pri njem za povsem enostavno umetnost preživetja v vertikali, pri kateri ni prostora za omahljivce in ne za velike junake. Led in skale so njegovo naravno okolje. S seboj na odprave ne vodi strokovnih ekip, temveč “hordo privatnikov”, kot so njegovo daulagirijsko odpravo poimenovali nekateri strokovni krogi. V njej so njegovi najbližji prijatelji in soplezalci, osebna zdravnica, bioenergetičarka - ljudje, ki dihajo z njim in zanj in ki mu ne poskušajo soliti pameti niti takrat, ko se zdi stvar najbolj brezupna.

Po uspešni vrnitvi z Daulagirija, potem, ko je preživel nemogoče, je pri gradnji hiše padel vzvratno v odprtino za stopnice in si močno poškodoval obe nogi. V naslednjih mesecih, ki jih je preživel po bolnišnicah in zdraviliščih, je bil nekajkrat na robu preživetja. Zdravniki so bili prepričani, da ne bo nikoli več hodil. Po vrsti operacij se je maja 2001 izkazalo, da bo kljub vsemu še lahko uporabljal noge, čeprav je desna malce krajša in je levi gleženj delno nemobilen. Da pa bi spet plezal? Pozabi! Ampak prenehati s plezanjem za Tomaža ni bila realna možnost. Okreval je… in Humar pleza naprej.